Ko kristjan prejme vse zakramente uvajanja, prevečkrat pomisli na to, da je sedaj opravil svojo dolžnost, izpolnil zahteve tradicije in mirno živi svoje življenje naprej, kot da se ni nič dogodilo. Toda tak kristjan se hudo moti. Prejel je namreč novo življenje in to novo življenje nosi kakor zaklad v ”lončenih posodah”: »Z zakramenti krščanskega uvajanja prejme človek Kristusovo novo življenje. A to življenje nosimo »v lončenih posodah« (2 Kor 4,7). Sedaj je še »skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3). Smo še v »naši zemeljski hiši« (2 Kor 5,1), podvrženi trpljenju, bolezni in smrti. To novo življenje božjega otroka more z grehom oslabeti in biti celo uničeno.« (KKC 1420)
Gospod Bog ne da miru in tudi človekova narava je nemirna narava, ki stalno zahteva opomine in spodbude, da bi živela v miru in sožitju z vsem stvarstvom. Ker pa je Bog en in edini in samo on resničen, dober in lep, in ker je človek kljub vsem svojim talentom v razmerju do Boga samo nemočen kupček mesa in v popolni odvisnosti od Njega, ki je darovalec življenja, ga Bog ne pušča samega, temveč želi biti navzoč v vseh segmentih njegovega življenja – ne samo ob veselju in praznovanju, temveč tudi v temnih in samotnih nočeh greha, bolezni in trpljenja.
»Gospod Jezus Kristus, zdravnik naših duš in teles, on, ki je odpustil grehe mrtvoudnemu in mu vrnil telesno zdravje (prim. Mr 2,1–12), je hotel, da njegova Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja celo pri svojih lastnih udih. To je namen dveh zakramentov ozdravljanja: zakramenta pokore in bolniškega maziljenja.« (KKC 1421)
Napak bi bilo misliti, da nas Gospod pušča ob strani, da se znajdemo v življenju samo preko naše svobodne volje. Potem bi po grehu prvih staršev svet pustil pri miru. Toda ne: človeka želi privesti nazaj v raj, v nebeško kraljestvo, kjer vladata mir, veselje in ljubezen. Še več, privesti ga želi živega in zdravega. Namen zakramentov ozdravljenja je, da bi se človek olajšal strahotnega bremena, ki nastane ob padcih in spodrsljajih na poti življenja. Ta bremena težijo našo vest.