DRAGI RAKOVŠKI ROJAKI!
Ko vas najprej lepo pozdravljam, naj vam povem, da sem v svojevrstni zadregi glede uvodnika v lističu s simpatičnim imenom Naš Rakek. Če bi šlo za to, da prispevam kakšno duhovno misel, bi pri tem najbrž ne imel prevelike težave. Ko pa gre za uvod v slovesnost moje zlate maše, je to nekaj čisto drugega! Zakaj? Zato, ker si ob moji novi maši 4. julija 1971, torej pred petdesetimi leti, še v sanjah nisem predstavljal, da bom nekoč med vami ob istem oltarju obhajal mašno daritev kot zlatomašnik!
Vsaka maša je daritev zahvale, tako nova maša kakor vsaka jubilejna maša, torej tudi zlata maša. Kaj bom položil na daritveni oltar, če ne vse mnoge lepe spomine! Najprej spomine, ki me vežejo na domačo cerkev! To, da sem kot otrok velikokrat med sveto mašo zrl v velikoduhovniško oltarno upodobitev Jezusovega Srca, ki ga molita dva angela, pa k Mariji na levi strani in sv. Jožefu na desni strani. Gledal iz klopi, ker začuda nisem nikoli bil ministrant! Takrat se sploh nisem niti malo zavedal, da me bo Jezus čez kakih dvajset let pridružil svojemu duhovništvu. Rad pa sem hodil v cerkev, poslušal pridige dobrega gospoda Vojkota Seljaka in še posebej njegovo domačo razlago “krščanskega nauka” ob nedeljah popoldan. Posebej imam pri tem v lepem spominu prijetno vzdušje preproste molitve psalmov vztrajnih molivk in nekaterih molivcev, svete ure ob popoldanskih večernicah, pa rožnega venca in litanij, in nadvse blagoslova z Najsvetejšim. Tako se je začel buditi v meni klic k duhovništvu, čeprav se tega takrat nisem niti malo zavedal. In tudi moji domači ne, je pa na dogajanje v moji duši nenamerno podpirala domača vzgoja s strani zglednih krščanskih staršev – in tudi druženje z dobrimi vernimi prijatelji, posebej ob petju na koru.
Klic k duhovništvu je v meni močno privrel na dan proti koncu mojih študentskih let. Bilo je to v Zagrebu, kjer sem imel dobro študentsko družbo, v zavetju bazilike Srca Jezusovega pri jezuitih. Leta 1961 sem pustil študij farmacije in stopil v noviciat Družbe Jezusove. Sledil je daljši študij v Zagrebu, Rimu, po novi maši leta 1971 pa triletno kaplanovanje v Dravljah v Ljubljani in delo z mladimi v škofiji, dajanje duhovnih vaj in ljudski misijoni, daljši študij v Frankfurtu, zatem misijonarsko oznanjevanje po Sloveniji, urejanje revije Kristjanova obzorja (pozneje revije Communio) in končno dolgo obdobje, ki ga je zaznamovalo prizadevanje za vrnitev nacionaliziranega in v filmski atelje spremenjenega narodnega svetišča sv. Jožefa v Ljubljani. Že dvajset let in več pa me, ob podpori domačega gibanja Nazaret, navdihuje oznanjevanje Božjega usmiljenja, v katerem je naše edino upanje, zlasti danes.
Od Sv. Jožefa torej prihajam med vas, dragi rakovški rojaki, z željo, da se pridružite moji zlatomašni zahvalni daritvi, 19.9. Prisrčno vas vabim k slovesnosti in vas vse lepo pozdravljam.
p. Tomaž Podobnik, jezuit
Godovi in prazniki v prihodnjem tednu:
Jutri goduje Roza iz Lime, redovnica, v torek Jenej, apostol, v sredo Ludvik IX., Francoski kralj, v četertek Zeferin, papež, v petek Monika, mati sv. Avguština in v soboto Avguštin, škof in cerkveni učitelj.
Danes teden bo 22. nedelja med letom.
Vabljeni k redni petkovi adoraciji, pol ure pred večerno sveto mašo. Vsak ima gotovo osebne namene in prošnje, ki jih lahko položi pred Gospoda, navzočega v Najsvetejšem zakramentu.
Bog povrni za vaše darove, ki jih tedensko oddate v nabiralnik, namesto redne puščice, za vzdrževanje cerkve.
Izšla je nova številka tiskanih oznanil Naš Rakek, ki si jo vzemite pri izhodu. Objavljeno je vse, kar je povezano z vpisom v veroučno šolo in drugi aktualni dogodki. V njej vas pozdravlja vaš rojak, p. Tomaž Podobnik, ki vas hkrati vabi na obhajanje zlate maše.
