Dober boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil.
2 Tim 4,7
Spoštovani farani in vsi, ki ste del našega oltarnega občestva. Po enajstih letih se poslavljam od vaše župnije. Naj bodo zato te besede ob slovesu, besede resnice in tudi hvaležnosti. Ko sem avgusta 2013 prišel v rakovško župnijo za župnika kot mlad, 31 letni duhovnik, sem hkrati prejel v soupravo tudi sosednjo župnijo. Kmalu sem ugotovil, da bo potrebno korenito delo in bo potrebno mnoge stvari postaviti na pravo mesto, kamor sodijo. Predvsem to pomeni ovrednoti duhovno, ki daje temelj in pravi pomen vsemu drugemu delovanju, sicer je posvetno, šibko in človeku – kristjanu ne koristi, da ne rečem celo škoduje. Mnogi verniki so takrat mislili, da bom nadaljeval s prakso, ki je bila že desetletje v veljavi in je nekatere, ki niso bili globoko zakoreninjeni v Kristusa in duhovno močni, zbirala le zaradi dobrega počutja ob neki osebi oz. družbi; do nje so celo gojili »kult osebnosti«. Če je sveta maša, drugi zakramenti in župnijsko dogajanje zgolj prireditev oz. predstava, v kateri igra glavno vlogo le duhovnik, stransko pa njegovi vdani, enako misleči privrženci, potem je to dogodek, kjer doživljajo ugodje duhovnik in njegovi, ostali pa čutijo praznino, v kateri ni nobene Božje prisotnosti in namesto Boga postavljajo v središče samega sebe; morda celo nehote. Če je res bistveno za človeka, da se dobro počuti, potem ni potrebno biti kristjan. Nekdo se lahko npr. dobro počuti, če nekoga udari, ker mu gre le-ta na živce. Nekdo se lahko dobro počuti, če vsak dan spije alkoholno pijačo ali se dobro naje. Spet nekdo se lahko dobro počuti, če hodi na izlete. Skratka, za dobro počutje ni potrebno nositi etikete kristjana, in dobro počutje ter ono kar je prav, ne gresta vedno z roko v roki. Boga in sveto je potrebno postaviti na prvo in pravo mesto, brez kompromisov, torej vedno in povsod. Pri tem naše počutje ne igra nobene vloge, ampak šteje le naša odprtost in želja po Bogu. V prvi vrsti gre za zavedanje, da brez Boga ne moremo preživeti in iz tega izhaja neizmerna hvaležnost za Kristusovo odrešenjsko delo, ki prinaša človeštvu odrešenje. In v takšnem pogledu mora kristjan delovati na vseh področjih življenja, tudi za ceno trpljenja in nerazumevanja.
Ko sem prišel v vašo župnijo, so mi mnogi sobratje duhovniki, ki so poznali tukajšnje razmere dejali, da sem postavljen v precej zahtevno situacijo, vendar naj vztrajam v tem, kar je prav. Naj večkrat »Božji kamnolom«, po božjem delovanju in svojim marljivim delom, spreminjam v rodovitno zemljo Gospodovega vinograda. Že takrat sem se zavedal, da teh sadov sam ne bom deležen in jih videl, a je nujno da začnem takoj in pri temeljih. Tega sem se z vso iskrenostjo lotil, zato se je tudi kmalu pokazalo realno stanje. Mnogi so začeli na različne načine (še preden sem prišel na Rakek) širiti o meni slabo, nato nagajati, in s tem ustvarjati ozračje, kjer človeško gledano ni mogoče ničesar storiti. Bolj, ko je bilo narobe in po svoje, bolj je bilo prav. Še danes je to vodilo nekaterih v rakovški župniji. Toda sam sem verjel in to še danes, zato sem uresničeval, kar je zapisal apostol Pavel v 2. Pismu Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.« Do vseh teh ljudi ne gojim nikakršnega sovraštva in zamer, potrebno pa se je zavedati, da s tem tudi prevzemajo težko odgovornost svojih osebnih dejanj.
Vsak, kdor je hotel prejeti duhovno hrano in se resnično povezovati z Bogom, je to lahko storil. Kdor je imel dober namen in željo nekaj dobrega storiti za svojo župnijo, je to tudi neovirano uresničeval. Vero in svoje krščansko življenje gradimo najprej v globini svojega srca. Tam je potrebno razčistiti s samim seboj in svojim Bogom, nato pa to prenašati in uresničevati v svojem vsakdanjem življenju. Pa tudi to še ni dovolj, ampak je potrebno vztrajati v dobrem, ne glede na mnenja drugih, ampak delovati in živeti po svoji vesti. Temu sledi nenehno preverjanje rodovitnosti zemlje svojega srca in tega kar se v njem razrašča. Zelo hitro se lahko med zdravo rastjo pojavi ljuljka, plevel, ki uniči dobro. Mnogi od sodelavcev so mi večkrat potožili, kako jih nekateri prepričujejo, da bi delovali proti župniku. Nekateri so temu žal tudi klonili. Ponavadi imajo prav ti isti ljudje v družbi in Cerkvi, iz roda v rod, enake težave ter vsi ostali z njimi, kar razodeva že naša človeška zgodovina. Le Bog lahko sodi takšna dejanja. V prihodnosti bo potrebno, da občestvo ne izgubi spomina na takšna »nespametna« ravnanja, zlasti zaradi odgovorne prihodnosti tistih, ki jo bodo naprej v resnici tudi oblikovali.
Tudi na gospodarskem področju je bilo potrebno mnogo postoriti. Tako smo, s skromnimi sredstvi, in razumno porabo le-teh, začrtali obnove od najbolj nujnih naprej. Vsekakor je bila potrebna zamenjava električne napeljave v župnijski cerkvi, notranja obnova zvonika, obnova elektrifikacije zvonjenja, obnova in izolacija fasade na župnišču ter pleskanje. V celoti je bilo potrebno obnoviti župnijsko pisarno, župnikovo stanovanje, župnijski arhiv in arhiv cerkvenih paramentov. Kupili smo nove komplete prtov za župnijsko cerkev in mašne plašče, saj so nekateri starejši zaradi neustrezne hrambe in zoba časa postali neuporabni za bogoslužje. Tudi v prihodnosti se kaže še kar nekaj temeljitega dela v cerkvi in župnišču.
Na župnijski ravni smo v teh letih skupaj oblikovali mnogo lepih dogodkov, slovesnosti in povezov, skupaj s sosednjo unško župnijo. Naj jih omenim nekaj: praznovanje 80. letnice posvetitve sedanje cerkve, praznovanja celodnevnih češčenj, postna premišljevanja in večeri za starše, miklavževanja, maše za domovino s kresovanjem, v zadnjem času oratoriji, mnoga romanja po naši domovini in tujini, sv. birme, poroke, prva obhajila, sv. krsti itd. Naj vsa ta praznovanja utrjujejo vašo vero tudi naprej in prihodnjim rodovom kažejo pristnost življenja iz vere. Ne bojmo se povezovanja s sosednjo, unško župnijo. Tega ni nikoli preveč.
In sedaj še beseda zahvale. Bog povrni vsem, ki ste uresničevali krščansko poslanstvo in dejavno sodelovali. Ne bom vas vseh posebej našteval, saj sem se vsakemu že osebno zahvalil. Ta zahvala velja, ne zaradi sodelovanja z menoj osebno, kar je seveda hvalevredno in dokaj normalno, pač pa zaradi tega, ker ste na tak način gradili župnijsko občestvo v zelo zahtevnih časih. Zahvala velja torej zaradi ustvarjanja prave klime, da se je lahko Božje kraljestvo, v najboljši meri uresničevalo in se bo tudi še naprej.
Bog povrni tudi vsem mojim sobratom duhovnikom, ki so mi v teh letih priskočili na pomoč, ob vodenju obeh župnij, ki sem ju sprejel. Božja previdnost je uredila, da se je vedno izteklo tako, da nikoli nisem bil v zagati, da bi moral bogoslužje odpovedati. Hvala torej misijonski družbi lazaristov, jezuitom, kapucinom in drugim posameznikom iz prezbiterija naše nadškofije, ki ste mi pomagali pri maševanju in spovedovanju ter drugih duhovnih opravilih.
Bog povrni tudi vsem, ki ste zame molili, in zame materialno skrbeli. Prav vsem, ki ste skrbeli, da nisem bil lačen in žejen. Tudi tukaj je Božja previdnost poskrbela, da nikoli nisem ostal brez toplega obroka.
Hvala mojim najožjim sodelavcem. Članom ŽPS-ja, ključarjem, pevcem, članicam Karitas in molitvene skupine ter mnogim drugim, ki ste s svojim pričevanjem postali apostoli sedanjega časa. Bog vam povrni.
Hvala vsem bogoslužnim sodelavcem, ki ste se trudili, da bi bila bogoslužja doživeta in nagovarjajoča. Prav po lepoti kretenj in drž, ter pravilnega razumevanja bogoslužja, ki je tudi v upoštevanju bogoslužnih pravil in norm, lahko človek doume neizmerno veličino Boga, ki mu po lepoti bogoslužja, v najširšem smislu spregovori. Zato mu moramo najprej prisluhniti, nato pa s tem kar smo in kar imamo, odgovoriti in naprej delovati. Predvsem zahvala vsem zvestim ministrantom, ki sem jih večkrat poimenoval »župnikova redna asistenca«, ki ste in še vztrajate, kljub mnogim slabim zgledom vaših predhodnikov. Bog vam povrni.
Hvala katehistinjam, ki ste z odgovornostjo in resnostjo pristopile k oblikovanju veroučnih ur. Te so namreč namenjene celostnemu oblikovanju otrokove vere in vzgoje, skupaj s sodelovanjem staršev. To pa je naporno in zelo odgovorno. Tudi na tem področju so nekateri odpovedali in odpadli, ker so imeli napačno predstavo o verouku. Ta ni le v dobrem počutju, ampak v celostnem prizadevanju za osebno krščansko življenje. Za dobro počutje namreč ni potrebno nositi etikete kristjana. V večini primerov so bili starši bolj problematični kot otroci, zato sem večkrat dejal da so otroci, ko vidim kakšni so nekateri njihovi starši, v resnici še dobri.
Novemu dušnemu pastirju, želim veliko blagoslova, potrpežljivosti in močne volje. Z njim, se namreč dobro poznam, saj sva skupaj preživela dve leti pastoralnega delovanja, on kot župnik in jaz kot kaplan. Naj mu torej dobri Gospod nakloni potrebnih milosti, da bo v teh časih, kar najbolje, po Božji volji, uresničeval svoje poslanstvo.
Naj svoje pisanje zaključim z mislimi apostola Pavla iz 2. Pisma Timoteju, ki sledijo onim prej in so njihovo nadaljevanje: »Dober boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Naj vse moje delovanje, ki je bilo namenjeno graditvi božjega kraljestva in oznanjevanju Kristusovega evangelija, prilično ali neprilično, obrodi bogate sadove. Naj v pripravljeno zemljo pada seme Božje Besede ter začne kaliti in rasti. Želim, da bi se sleherni dan trudili spreminjati »kamnolom« v naših srcih in življenju, v rodoviten Gospodov vinograd, ki bo ob svojem času dal dobre sadove. Hvala torej za vse stike in prijaznosti, molitve, žrtve in dobra dela, ki ste jih namenili, meni osebno, predvsem pa za našo – vašo krščansko skupnost. Bog povrni vsakemu posamezniku in vsem skupaj z večnimi darovi! Ostajamo povezani v molitvi!
Gregor Gorenc
župnik