Dober boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil.
2 Tim 4,7
Spoštovani farani in vsi, ki ste del našega oltarnega občestva. Po enajstih letih se poslavljam od vaše župnije. Naj bodo zato besede ob slovesu, besede resnice in hvaležnosti. Ko sem avgusta leta 2013 prišel v rakovško župnijo za župnika, kot mlad, 31 letni duhovnik, sem hkrati prejel v soupravo tudi vašo, unško župnijo. Moj predhodnik, g. Miran, je uredil vse potrebno, da sem brez večjih problemov prevzel župnijo, za kar sem mu iskreno hvaležen.
Že od začetka sem se trudil, da bi kar najbolj pošteno zastavil pastoralno življenje, da bi obe župniji ohranili najbolj bistvene stvari, ki so potrebne za življenje kristjana. Zato sem nenehno spodbujal sodelavce – verne laike, da kar morejo in morajo, iz moči svojega sv. krsta storiti, naj tudi storijo. Nekateri so to z veseljem in vso srčnostjo uresničevali, zopet drugi tako, kot je njim ustrezalo, včasih za lastno hvalo in promocijo samega sebe. Kmalu se namreč izkaže, zakaj in s kakšnim namenom človek nekaj počne. Vero in svoje krščansko življenje gradimo najprej v globini svojega srca. Tam je potrebno razčistiti s seboj in svojim Bogom, nato pa to prenašati in uresničevati v svojem vsakdanjem življenju. Toda tudi to še ni dovolj, ampak je potrebno vztrajati v dobrem, ne glede na mnenje soseda, prijatelja ali celo člana svoje družine. Po pravilno oblikovani vesti, se človek v vsej svobodi tudi prav odloča. Včasih sem imel občutek, da ste se mnogi bali, kaj bodo rekli drugi, če boste to ali ono storili, predvsem pa kako boste storili, da bi lepo izpadli v očeh svojih vaščanov.
V Gospodovem vinogradu je vedno potrebno preverjati rodovitnost zemlje in hkrati kaj se v njem razrašča. Zelo hitro se lahko med zdravo rastjo vraste ljuljka, plevel, ki lahko uniči tudi kar je zdravega. Tudi v naši župniji se je to dogajalo. Nekateri so z nespametnimi dejanji delali razdor in uničevali Božje delovanje. Vsega tega Bog nikoli ne blagoslavlja. On blagoslavlja slogo in edinost. Zato so te ljudje tudi odpadli od Cerkve, nekateri so odšli drugam in tudi tam sejali le zmešnjavo. Če bi bila zdrava pamet in trdna ter zrela vera pri teh ljudeh – vsaj odraslih, bi tudi mlajši rod prejel dober zgled. Po navadi imajo namreč isti ljudje v družbi in Cerkvi, iz roda v rod iste težave in drugi z njimi, tako nam razodeva že človeška zgodovina. V takšnem ozračju, »bolj ko je narobe in po svoje, bolj je prav« človeško gledano ni mogoče delovati. Toda verjel sem, in to še danes, zato sem poskušal uresničevati kar je zapisal apostol Pavel v 2. Pismu Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo«. Zato je potrebno, da občestvo ne izgubi spomina na takšna ravnanja, zlasti zaradi odgovorne prihodnosti in tistih, ki jo bodo naprej v resnici tudi oblikovali.
Vsak, kdor je hotel prejeti duhovno hrano in se resnično povezovati z Bogom, je to lahko storil. Kdor je imel dober namen in tudi željo nekaj dobrega storiti za svojo župnijo, je to tudi lahko uresničil. Sam se nisem pretirano obremenjeval z vsemi človeškimi neumnostmi, govoricami, zgodbicami in temu podobnega, ampak sem poskušal iti preko tega. Bog naj sodi takšna dejanja.
Na župnijski ravni smo v teh letih sooblikovali mnogo lepih dogodkov, slovesnosti in povezav, tudi skupaj s sosednjo rakovško župnijo. Naj jih navedem le nekaj: Praznovanje štiristo letnice sedanje unške cerkve, 1600. letnica Hieronimove smrti in s tem povezana slovesnost v Ivanjem selu, praznovanja celodnevnih češčenj, postna premišljevanja in večeri za starše, miklavževanja, maše za domovino in kresovanja, mnoga romanja po domovini in tujini, sv. birme, poroke, prva obhajila, sv. krsti, itd. Naj ta praznovanja utrjujejo vero tudi naprej, in prihodnjim rodovom kažejo pristnost naše osebne vere. Ne bojmo se povezovanja. Veliko smo postorili tudi na gospodarskem področju, ob lepem in zglednem sodelovanju sedanjih ključarjev.
In sedaj še beseda zahvale. Bog povrni vsem, ki ste uresničevali krščansko poslanstvo in dejavno sodelovali. Ne bom vas vseh posebej našteval, saj sem se vsakemu že osebno zahvalil. Ta zahvala velja, ne zaradi sodelovanja z menoj osebno, kar je seveda hvalevredno in dokaj normalno, pač pa zaradi tega, ker ste na tak način gradili župnijsko občestvo v zelo zahtevnih časih. Zahvala velja torej zaradi ustvarjanja prave klime, da se je lahko Božje kraljestvo, v najboljši meri uresničevalo in se bo tudi še naprej.
Bog povrni tudi vsem mojim sobratom duhovnikom, ki so mi v teh letih priskočili na pomoč, ob vodenju obeh župnij, ki sem jih sprejel. Božja previdnost je uredila, da se je vedno izteklo tako, da nikoli nisem bil v zagati, da bi moral bogoslužje odpovedati. Hvala torej misijonski družbi lazaristov, jezuitom, kapucinom in drugim posameznikom iz prezbiterija naše nadškofije, ki ste mi pomagali pri maševanju in spovedovanju ter drugih duhovnih opravilih.
Bog povrni tudi vsem, ki ste zame molili, in zame materialno skrbeli. Prav vsem, ki ste skrbeli, da nisem bil lačen in žejen. Tudi tukaj je Božja previdnost poskrbela, da nikoli nisem ostal brez toplega obroka.
Hvala mojim najožjim sodelavcem. Članom ŽPS-ja, ključarjem, pevcem, članicam Karitas in molitvene skupine ter mnogim drugim, ki ste s svojim pričevanjem postali apostoli sedanjega časa. Bog vam povrni. Hvala vsem bogoslužnim sodelavcem, ki ste se trudili, da bi bila bogoslužja doživeta in nagovarjajoča. Prav po lepoti kretenj in drž, ter pravilnega razumevanja bogoslužja, ki je tudi v upoštevanju bogoslužnih pravil in norm, lahko človek doume neizmerno veličino Boga, ki mu po lepoti bogoslužja, v najširšem smislu spregovori. Zato mu moramo najprej prisluhniti, nato pa s tem kar smo in kar imamo odgovoriti in naprej delovati. Predvsem zahvala vsem zvestim ministrantom, ki sem jih večkrat poimenoval »župnikova redna asistenca«, ki ste in še vztrajate, kljub mnogim slabim zgledom vaših predhodnikov. Bog vam povrni.
Hvala katehistinjam, ki ste z odgovornostjo in resnostjo pristopile k oblikovanju veroučnih ur. Te so namreč namenjene celostnemu oblikovanju otrokove vere in vzgoje, skupaj s sodelovanjem staršev. To pa je naporno in zelo odgovorno. Tudi na tem področju, so nekateri odpovedali in odpadli, ker so imeli napačno predstavo o verouku. Ta ni le v dobrem počutju, ampak v celostnem prizadevanju za osebno krščansko življenje. Za dobro počutje, namreč, ni potrebno nositi etikete kristjana. V večini primerov so bili starši bolj problematični kot otroci, zato sem večkrat dejal da so otroci, ko vidim kakšni so nekateri njihovi starši, v resnici še dobri.
Novemu dušnemu pastirju, želim veliko blagoslova, potrpežljivosti in močne volje. Z njim, se namreč dobro poznam, saj sva skupaj preživela dve leti pastoralnega delovanja, on kot župnik in jaz kot kaplan. Naj mu torej dobri Gospod nakloni potrebnih milosti, da bo v teh časih, kar najbolje, po Božji volji, uresničeval svoje poslanstvo.
Naj svoje pisanje zaključim z mislimi apostola Pavla iz 2. Pisma Timoteju, ki sledijo onim prej in so njihovo nadaljevanje: »Dober boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil«. Naj vse moje delovanje, ki je bilo namenjeno graditvi božjega kraljestva in oznanjevanju Kristusovega evangelija, prilično ali neprilično, obrodi bogate sadove. Naj v pripravljeno zemljo pada seme Božje Besede ter začne kaliti in rasti. Želim, da bi se sleherni dan trudili spreminjati »kamnolom« v naših srcih in življenju, v rodoviten Gospodov vinograd, ki bo ob svojem času dal dobre sadove. Hvala torej za vse stike in prijaznosti, molitve, žrtve in dobra dela, ki ste jih namenili, meni osebno, predvsem pa za našo – vašo krščansko skupnost. Bog povrni vsakemu posamezniku in vsem skupaj z večnimi darovi! Ostajamo povezani v molitvi!
Gregor Gorenc
župnik