Naše življenje s Kristusom se začne s svetim krstom, ko postanemo božji otroci in udje svete Cerkve. Zakaj pravimo krstu krst? Katekizem katoliške Cerkve nam to lepo razlaga:
»Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško »baptizein«) pomeni »potopiti«, »utopiti«; »potopitev« v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3–4; Kol 2,12) kot »nova stvar« (2 Kor 5,17; Gal 6,15).« (KKC 1214)
Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom in to je za vsakega starša svet trenutek. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, kar naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Katekizem nam pravi:
»Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (»vitae spiritualis ianua«) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.« (KKC 1213)
Kakor se brez spočetja življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Mnogim se poraja vprašanje, zakaj krst sploh potrebujemo. Odgovor na to vprašanje nam da kar Gospod Jezus Kristus sam: »Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se »iz vode in Duha« prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.« (KKC 1257)
S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani. Da človek postane kristjan je potrebno prehoditi pot priprave, ki je že od apostolskih časov dalje sestavljena iz več stopenj. Kakor vsako pot je tudi to mogoče prehoditi hitro ali počasi. Ne glede na to pa mora vedno vsebovati bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha in pristop k evharističnemu občestvu. (KKC 1229) V prvih stoletjih Cerkve so h krstu pristopali odrasli ljudje, ki so se na prejem zakramenta temeljito pripravljali. Tako je priprava na krst, ki se ji reče ”katehumenat”, lahko trajala tudi do enega leta. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, tj. pripravnike na krst, ali bodo sposobni nositi Kristusov jarem.
Kasneje pa se je razvila praksa krščevanja otrok. Tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje, da:
»Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti.« (KKC 1231)
Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi v tem njem tudi rastel, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta: »Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16).« (KKC 1253)
Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Noben človek ga ne morem dati nikomur. Daje ga Bog. Duhovnik lahko razlaga vero, kakor ve in zna, lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom. Lahko jo izmolimo, lahko jo izprosimo. Ne moremo pa je kupiti ali pa sami narediti.
»Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.« (KKC 1254)
Da krst ne bo samo lep spomin, ampak bo iz njega izhajala milost in blagoslov, ima vsak krščenec tudi svojega botra. Angleži imajo zanje lepo besedo »God father«, ki v prenesenem pomeni poimenuje duhovnega očeta. Naloga botra je veliko večja, kot se zdi na prvi pogled, zato je izrednega pomena, da starši za svojega otroka izberejo osebo, ki mu zaupajo ter za katero vedo, da bo njihovemu novokrščencu dober duhovni starš. O botrih Katekizem pravi: »Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872–874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (»officium«; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.«
Boter je torej pomoč staršem pri vzgoji njihovega otroka. Otrok namreč ni deležen posebne priprave in uvajanja. Tega so deležni starši. Zato je nujno potreben, kakor je bil že zgoraj omenjen pokrstni katehumenat. Vera, ki je otroku pri krstu dana, je kakor sveže posejano seme, ki pa mora rasti in zrasti v veličastno drevo, ki bo otroku v njegovem življenju dajalo varstvo, senco in sad. Zato leži na ramah staršev in botrov zelo velika odgovornost, da bodo otroku dobro in kakovostno predstavili resnico naše vere.